Ko med hojo, z nogo naredimo korak naprej, samodejno občutimo, da smo mi tisti, ki smo povzročili dvig noge in, da je premikajoča se noga naša. Ti dve izkušnji sta pravzaprav ločeni fenomenološki izkušnji, ki se med vsakodnevnim prostovoljnim vedenjem naravno zlijeta v eno, vendar obstaja širok razpon literature iz področja kognitivne nevroznanosti kot tudi filozofije, ki preučuje omenjena ločena procesa agentnosti jaza in občutka lastništva nad lastnim telesom.

Agentnost jaza (iz angl. self-agency) se nanaša na posameznikovo prepričanje, da so njegova dejanja direktna posledica njegove lastne namere –torej govorimo o občutku svobodne volje, ki je značilna za prostovoljno gibanje (Drane idr., 2020; Nahab idr., 2010).

Izpolnjena morata biti dva pogoja, da lahko govorimo o agentnosti jaza:

• oseba oz. agent mora imeti občutek lastništva nad gibanjem (npr. želite narediti korak naprej) in

• izvedeno gibanje mora biti skladno z namenom osebe oz. agenta (npr. resnično ste stopili korak naprej).

Motnje gibanja lahko razvrstimo bodisi v skupino hiperkinetičnih motenj bodisi v skupino hipokinetičnih motenj, podobno pa lahko tudi storimo v kontekstu agentnosti jaza. Nekateri posamezniki so tako lahko hiperagentni, kar pomeni, da doživljajo pretiran nadzor nad gibanjem, medtem ko so drugi lahko hipoagentni in doživljajo zmanjšan občutek nadzora nad gibanjem(Haggard, 2017).

Agentnost jaza v možganih

Agentnost jaza in FNM

Drane idr., (2022) predpostavljajo, da imajo pacienti s FNM bodisi oslabljeno možgansko delovanje tempoparietalnega spoja bodisi abnormalni vplivi na motorični korteks povzročajo abnormalnost signala, katerega naloga je potrjevanja ujemanja med hotenim in dejanskim gibom.

Nenormalno povečana pozornost na simptome FNM potencialno pojasnjuje tudi, zakaj eksplicitne/namerne gibe (dvig noge med pregledom) bolniki s FNM težje izvedejo, kot implicitne/avtomatske gibe, saj je pri eksplicitnih vključen drugačen motoričen program.

Nekateri pacienti s FNM doživljajo primanjkljaj agentnosti jaza, kar se kaže v izkušnji gibov kot neprostovoljnih. Pacienti namreč pogosto rečejo, da dajo signal možganom za npr. normalen dvig noge, vendar se gib, ki ga dejansko naredijo ne ujema z želenim gibom. Posledično tako vsaj pri nekaterih pacientih možgansko omrežje agentnosti jaza ne deluje optimalno, kar potrjujejo tudi študije, ki so pokazale disfunkcijo desnega tempoparietalnega spoja pri pacientih s hiperkinetično motnjo gibanja ter funckionalnimi tremorji (Maurer idr., 2016).