Miti in

resnice

  • Pacienti imajo bodisi FNM bodisi drugo nevrološko motnjo.

    MIT

  • Ne! FNM se diagnosticira na podlagi prisotnosti pozitivnih simptomov, kot je npr. Hooverjev znak, kjer se šibkost v iztegu kolka vrne v normalno stanje, ko je pozornost preusmerjena na nasprotno nogo. 

    RESNICA

  • FNM diagnoza se postavi na podlagi izključevanja drugih nevroloških stanj.

    MIT

  • Ne! FNM je pogosto komorbidna oz. se pojavlja skupaj s preostalimi nevrološkimi stanji. Operativni posegi, telesne poškodbe in migrene pogosto predstavljajo sprožilne dejavnike pri ranljivih posameznikih, do 20% pacientov s funkcionalnimi (disociativnimi) napadi pa je diagnosticiranih tudi z epilepsijo. Zaradi skupnih nevrobioloških mehanizmov, se FNM pogosto pojavlja skupaj s Parkinsonovo boleznijo.

    RESNICA

  • Za FNM so značilni bizarni simptomi.

    MIT

  • Ne! FNM se pogosto enači s skrivnostnimi in klinično nerazumljivimi stanji, vendar diagnoza ne sme biti zasnovana na podlagi »bizarnosti«. Ključ do prepoznavanja FNM je v raznolikosti simptomov in znakov, ki se spreminjajo glede na naloge in uporabljene tehnike odvračanja pozornosti. Prav tako pri FNM gibi niso bizarni, temveč imajo 'lastna pravila', zaradi česar lahko paciente razvrstimo v tipične podtipe funkcionalne nevrološke motnje.

    RESNICA

  • Različni FNM podtipi predstavljajo različne motnje.

    MIT

  • Ne (no delno)! FNM se pri različnih pacientih kaže na različne načine. Funkcionalni simptomi so tako različni in segajo od funkcionalnih tremorjev, funkcionalnih epileptičnih napadov, distonije šibkosti uda, itd.  Kljub raznolikosti le-ti spadajo pod širši sindrom FNM, vsem FNM podtipom pa so skupni kognitivni simptomi ter bolečina in utrujenost. 

    RESNICA

  • Pacienti s FNM simulirajo simptome.

    MIT

  • Ne! Pacienti ne simulirajo simptomov, le-ti pa so neprostovoljni! Številne nevrofiziološke študije ter randomizirane raziskave v različnih kulturah in časovnih obdobjih, podpirajo FNM kot posebno klinično možgansko motnjo in ne kot posledico pacientovega simuliranja.

    RESNICA

  • Preiskave pri diagnosticiranju FNM nimajo nobene vloge.

    MIT

  • Ne! Preiskave lahko pomagajo diagnosticirati dodatna nevrološka stanja, laboratorijski rezultati pa so lahko koristni pri spopadanju s težkimi primeri. Nekatere preiskave, kot je npr. analiza tremorja, lahko pomagajo pri postavljanju pozitivne diagnoze. 

    RESNICA

  • Če napačno diagnosticirate pacientu funkcionalno nevrološko motnjo, mu naredite manj škode, kot če mu napačno diagnosticirate drugo nevrološko motnjo.

    MIT

  • Ne! Vsaka napačna diagnoza je zaskrbljujoča in za pacienta predstavlja stres, zlasti, ko govorimo o mladih posameznikih ali posameznikih z invalidnostjo (še posebej, kadar je njihovo zdravstveno stanje ozdravljivo).  Napačno diagnosticiranje FNM kot druge nevrološke bolezni je lahko enako škodljivo kot diagnosticiranje druge nevrološke bolezni kot FNM. 

    RESNICA

  • FNM je izključno psihološka motnja, vzroki pa so vedno psihogene narave.

    MIT

  • Ne! Psihološki faktorji igrajo pomembno vlogo, vendar jih ne smemo zamenjevati z vzroki. To se tudi odraža v diagnostičnem priročniku DSM-5, ki več ne zahteva prisotnosti psihološkega stresorja za postavitev diagnoze FNM. FNM je kompleksna in raznolika motnja, v ozadju katere delujejo številni biološki, sociološki in psihološki mehanizmi, na podlagi katerih ne moremo narediti ločnice med umom in telesom. Tako psihološki faktorji niso relevantni pri vseh pacientih!

    RESNICA

  • Prognoza FNM je običajno dobra.

    MIT

  • Ne! Na žalost prevladuje napačno mnenje, da s FNM pacienti v resnici ni nič narobe in, da se bo z zdravljenjem njihovo stanje izboljšalo. Toda študije kažejo, da stanje večine pacientov s FNM po zdravljenju ostane enako ali se poslabša. Zaradi številnih dodatnih simptomov (utrujenost, bolečina, kognitivne okvare, psihiatrična stanja) je kakovost življenja pacientov s FNM močno poslabšana.

    RESNICA

  • FNM zdravita izključno klinični (nevro) psiholog ali psihiater.

    MIT

  • Ne! Tako kot pri drugih nevroloških stanjih, je ključen multidisciplinaren pristop k zdravljenju! Pacienti s FNM potrebujejo individualno obravnavo, ki se prične z nevrološkim pregledom in natančno pojasnjeno diagnozo. Študije kažejo, da je pri nekaterih pacientih (funkcionalne motnje gibanja) dovolj zgolj specializirana fizioterapija, medtem ko je pri drugih (npr. funkcionalni disociativni napadi) pomembna tudi psihološka obravnava.

    RESNICA

Povzeto po:

Lidstone, S. C., Araújo, R., Stone, J., in Bloem, B. R. (2020). Ten myths about functional neurological disorder. European journal of neurology, 27(11), e62–e64. https://doi.org/10.1111/ene.14310