Funkcionalna govorna motnja
Funkcionalne govorne motnje so podtip funkcionalne nevrološke motnje in posnemajo simptome organskih govornih motenj. Čeprav je lahko prizadet kateri koli vidik govorne produkcije, se najpogosteje kažejo kot disfonija, jecljanje ali prozodične nepravilnosti (Duffy idr., 2016; Espay idr., 2018). Poleg funkcionalnih govornih motenj je potrebno omeniti tudi motorične govorne motnje, ki vključujejo več vrst dizartrije in apraksijo govora.
Motorične govorne motnje naj bi bile posledica organskih nenormalnosti v možganskih regijah in nevroloških omrežjih, ki so odgovorni za načrtovanje, programiranje, nadzorovanje in izvajanje govora.
Oba tipa govornih motenj se lahko pojavljata sočasno in v nekaterih primerih je lahko funkcionalna govorna motnja neprilagodljiv psihološki ali fiziološki odziv na organsko nevrološko motnjo. Po drugi strani pa se lahko oba tipa motenj manifestirata kot relativno neodvisni entiteti (Duffy idr., 2016).
-
Nenormalni govorni vzorec ni združljiv s katero koli obliko motorične govorne motnje (Npr. dizartrije in apraksija govora)
Nenormalnega govornega vzorca ne pojasnjuje organski vzrok, poškodba ali druga govorna nevrološka motnja
Nedoslednosti med pregledom ali v zgodovini pacienta
npr. govor se močno poslabša, ko je center naloge,
resnost simptomov se razlikuje glede na vrsto naloge (npr. branje, ponavljanje, pogovor, itd.),
nepravilnost in počasnost govora se razlikuje glede na govorne naloge; govor se spreminja glede na zunanje dražljaje (npr. vonj, sluh), tip poslušalcev ali glede na okolje).
Sugestibilnost - simptomi se poslabšajo, ko mu preiskovalec pove, da bo naslednja naloga zahtevna
Distraktibilnost- govor se izboljša (resnost simptomov, manj grimas), ko pacient govori o priljubljeni temi ali med sproščenim pogovorom
Paradoksalna utrujenost- poslabšanje govora ni posledica naraščanja šibkosti, temveč mišične utrujenosti
Indiferentnost ali zanikanje govorne motnje, čeprav jo drugi zlahka opazijo
-
Variabilnost jecljanja (dolge epizode fluentnega govora z epizodami jecljanja ali obratno)
Pretirana konsistentnost (jecljanje na vsak zlog, besedo ali zvok)
Pretirana vedenja ob jecljanju (npr. grimase ali iztegovanje vratu)
Odsotnost dizartirje, apraksije ali afazije
-
Zmožnost ustvarjanja drugega naglasa z relativno lahkoto na zahtevo.
Odsotnost zgodovine ali trenutne afazije, dizartrije ali apraksije govora.
Infantilna/otroška prozodija, zlasti če jo spremlja infantilna afektivna mimika in kretnje.
-
Oslabelost jezika, čeljusti ali obraza pri negovornih nalogah, ki je nesorazmerna z artikulacijsko nenatančnostjo.
Če je prisotna hemipareza - odklon jezika v napačno stran.
-
Neskladnost hipernazalnosti.
Dosledna hipernazalnost ali nazalna emisija samo enega ali majhnega števila soglasnikov.
Jecljanje
Pacienti, ki niso nikoli jecljali lahko razvijejo t.i. pridobljeno jecljanje. Za tako imenovano funkcionalno jecljanje je značilna pretirana variabilnost izraženosti simptomov, kjer imajo lahko pacienti dolge epizode tekočega govora, ki ga prekine jecljanje in/ali obratno. Lahko prihaja tudi do pretirane izraženosti simptomov, kjer pacienti jecljajo za vsak zlog, zvok ali besedo, ob tem so lahko tudi prisotne pretirane obrazne grimase ali iztegovanje vratu.
Sindrom tujega naglasa
Sindrom tujega naglasa (iz angl. foreign accent syndrom; FAS) je govorna motnja, ki povzroči nenadno spremembo govora, tako da se zdi, da naravni govorec govori s tujim naglasom. Govor je razumljiv in ni nujno zmeden, vendar se spreminja glede na čas, intonacijo in slovnično postavitev, zaradi česar ga drugi zaznavajo kot tujega. Funkcionalni sindrom tujega naglasa se diagnosticira, kadar prihaja do sprememb v zgodovini, simptomih ali znakih sindroma in/ali, kadar je naglas med pregledom raznolik. Eden izmed dobrih diagnostičnih pokazateljev je tudi, da lahko pacient govori z neki drugim naglasom (po možnosti je lahko govoril z dotičnim naglasom v preteklosti). Pacienti z organskim FAS-om tega sploh ne morejo storiti, medtem ko nekateri pacienti s funkcionalnim FAS-om lahko. Voljna proizvodnja naglasa zahteva namreč precejšnjo motorično kontrolo govora, zaradi česar predstavlja močan znak funkcionalnosti sindroma. Kot velja za vsako funkcionalno govorno motnjo, je močan indikator tudi hitro razreševanje naglasa s simptomatsko terapijo.
Vprašanja, katera si je dobro postaviti pred diagnosticiranjem funkcionalne govorne motnje
Ima nenormalen vzorec govora nevrološki vzrok?
Kot velja za vse funkcionalne nevrološke motnje, je tudi tukaj potrebno upoštevati možnost funkcionalne govorne motnje, kadar rezultati preiskav ne kažejo na nevrogene ali druge strukturne vzroke govornega primanjkljaja. Pri pacientih, ki imajo diagnosticirano nevrološko bolezen ali ugotovljen lokus poškodbe, neskladnost med nenormalnim govornim vzorcem ali lezijo ter govorno motnjo, povečuje možnost za diagnozo funkcionalne govorne motnje.
Je govorni primanjkljaj konsistenten?
Za razliko od funkcionalnih govornih motenj, so organske govorne nepravilnosti (obstajajo izjeme kot so: flakcidna dizartrija, paroksizmalna ataksična dizartrija in kanalopatija) med pregledom konsistentne. Pri funkcionalnih govornih motnjah se kažejo precejšnje nedoslednosti med pregledom oz. poročanjem o simptomih s strani pacienta in s strani njegovega svojca.
Je govorna motnja sugestibilna oz. je predmet distrakcije?
Govor pacientov s funkcionalno govorno motnjo se lahko poslabša ali izboljša pod nekaterimi pogoji, kar se pri organskih govornih motnjah ne dogaja.
Prihaja do govorne utrujenosti na pravilen način?
"Utrujenost", ki se pojavi pri nekaterih ljudeh s funkcionalnimi govornimi motnjami, katerih glavna pritožba je šibkost ali utrujenost, je pogosto posledica povečane kontrakcije mišic (npr. pojav napetega glasu ali pretirane mimike obraza med govorom).
Je govorna motnja reverzibilna?
Čeprav se motorične govorne motnje lahko izboljšajo po terapiji, je to izboljšanje redko tako hitro in dramatično, kot pri funkcionalnih govornih motnjah, kjer lahko pride do izboljšanja le po nekaj terapijah z izkušenim logopedom.
-
Baker, J., Barnett, C., Cavalli, L., Dietrich, M., Dixon, L., Duffy, J. R., ... in McWhirter, L. (2021). Management of functional communication, swallowing, cough and related disorders: consensus recommendations for speech and language therapy. Journal of Neurology, Neurosurgery & Psychiatry, 92(10), 1112-1125.
Duffy, J. R. (2016). Functional speech disorders: clinical manifestations, diagnosis, and management. Handbook of clinical neurology, 139, 379-388.
Chung, D. S., Wettroth, C., Hallett, M., in Maurer, C. W. (2018). Functional speech and voice disorders: case series and literature review. Movement disorders clinical practice, 5(3), 312-316.
Espay, A. J., Aybek, S., Carson, A., Edwards, M. J., Goldstein, L. H., Hallett, M., ... in Morgante, F. (2018). Current concepts in diagnosis and treatment of functional neurological disorders. JAMA neurology, 75(9), 1132-1141.