Anksioznost
Anksiozne motnje sodijo med najpogostejše vzroke iskanja psihološke pomoči. Glavni simptom anksioznih motenj je povečana tesnoba, ki je za posameznika tako zelo obremenjujoča, da signifikatno vpliva na različne vidike njegovega življenja in posledično tudi močno slabša njegovo kakovost. Poleg vsakodnevnega doživljanja in izražanja strahu, pacienti doživljajo tudi fizične simptome, kot so srčne palpitacije, bolečine v mišicah, znojenje, zasoplost brez fizičnega napora in nespečnost. Splošna telesna vzburjenost se med pacienti razlikuje v trajanju in intenziteti.
Vzroki za razvoj anksioznih motenj so številni.
Poleg genetskih predispozicij, dejavnikom tveganja prištevamo tudi:
zgodnje otroške izkušnje (smrt ali ločitev staršev, pretirano zaščitniški starši, pretirane zahteve in premalo podpore, starševska prepričanja, da je svet nevaren, itd.),
stresne življenjske izkušnje,
slabe strategije spopadanja,
nerealistične predstave in zahteve zase ter za druge,
pretirana konsumpcija alkohola ali kofeina,
spol (motnja je pogostejša pri ženskem spolu).
Pogosto so sočasno prisotne tudi druge duševne motnje, kot sta npr. depresija in motnje odvisnosti.
Najbolj pogoste anksiozne motnje so:
generalizirana anksiozna motnja,
panični napadi,
socialna anksioznost,
specifične fobije,
obsesivno-kompulzivna motnja in,
PTSD (posttravmatska stresna motnja).
Generalizirana anksiozna motnja
Generalizirana anksiozna motnja je najpogostejša anksiozna motnja, ki se pri ženskah diagnosticira kar 2x pogosteje. Posamezniki z generalizirano anksiozno motnjo doživljajo dolgotrajno ter stalno prisotno tesnobo, psihomotorično napetost in vzburjenost avtonomnega živčnega sistema. Prav tako so stalno zaskrbljeni in nenehno premlevajo o stvareh, ki jim predstavljajo pomembne vrednote (npr. služba, denar, zdravje, družina, mnenje drugih, itd.)
Zdravljenje je individualizirano vsakemu posamezniku in v večini vključuje kombinacijo predpisanih zdravil in kognitivno-vedenjske terapije. Pacienti se tako s pomočjo usposobljenega KVT terapevta, med drugim naučijo, z različnimi tehnikami, zmanjšati stopnjo avtonomne vzburjenosti, identificiranja in soočanja s strahovi ter spreminjanja miselnih vzorcev, ki se nanašajo na skrbi.
Panični napadi
Panični napadi so pogosti in jih doživi kar 30-40% ljudi, vendar za razliko od diagnosticirane panične motnje, se panika ne stopnjuje do občutka, da bo pacient umrl ali doživel katastrofalno nevarnost. Tekom paničnega napada si pacient začne napačno razlagati fizične simptome, ki niso smrtno nevarni (omotica, srčne palpitacije, dušenje, cmok v grlu, prazna glava, itd.), misli, ki se nanašajo na to, da bo umrl ali, da ga bo kap, pa vodijo v povečanje tesnobe. Zaradi začaranega kroga, ki se na ta način ustvari, pacienti razvijejo vrsto varovalnih in izogibalnih vedenj. Panični napadi so lahko posledica pomanjkanja spanja, preobremenitve in kroničnega stresa, zlorabe psihoaktivnih substanc, lahko pa so tudi pridružen simptom različnih bolezni. Poznamo tudi anticipatorno panično motnjo, ki se vzdržuje sama od sebe, saj so določeni dražljaji tisti, ki spodbudijo napade (npr. misel ali spomin na dogodek, specifičen vonj, glasba, itd.)
Panična motnja se diagnosticira kadar pacient v mesecu doživi več paničnih napadov, ki nimajo predvidljivega vzroka. Prav tako se zdravi z zdravili in psihoterapijo (večinoma KVT).
Socialna anksioznost
Socialna anksioznost se nanaša na pretirano in vztrajajočo tesnobo in strahove, ki se povezujejo s socialnimi okoliščinami. Posameznike je tako lahko npr. strah, da bodo pred drugimi izpadli neprimerni, smešni ali neumni. Socialna anksioznost je lahko diskretna in se pojavi zgolj v specifičnih situacijah (npr. pred javnim nastopom, pred nasprotnim spolom, tekom situacije, ko spoznajo nove ljudi, itd.) ali je razširjena in se pojavlja na skoraj vseh področjih. Kot pri ostalih anksioznih motnjah so tudi tukaj prevladujoči fizični simptomi, ki se navezujejo na pretirano vzburjenost avtonomnega živčnega sistema (npr. pretirano znojenje, srčne palpitacije, tresenje, zardevanje, hitro dihanje, itd.). Diagnoza se postavi, ko simptomi trajajo minimalno 6 mesecev.
Specifične fobične anksiozne motnje
Specifične fobične motnje se diagnosticirajo takrat, kadar pretirano tesnobo izzovejo določene okoliščine, ki v splošnem niso nevarne, npr. pajki, kače, zaprti prostori, nastopanje v javnosti. Pogosto se pojavi antiscipatorna tesnoba, splošen začaran krog fizičnih simptomov, ki jih še ojačuje katastrofiziranje, pa vodi v nelagodje ter številna varovalna in izogibajoča vedenja. Zdravijo se s psihoterapijo (KVT).
Obsesivno-kompulzivna motnja
Obsesivno-kompulzivna motnja (OKM) je vedenjska motnja, za katero so značilne vsiljive, neželene in ponavljajoče se prisilne misli (obsesije) ter vsiljiva, ponavljajoča se prisilna dejanja ali rituali (kompulzije). Pacienti toka obsesivnih misli ne morejo prekiniti, prav tako ne morejo prekiniti in/ali odmisliti kompulzivnih dejanj. Najpogostejša kompulzivna dejanja so neprestano umivanje rok, večkratno vračanje domov in preverjanje, če je štedilnik ugasnjen, če so vrata zaklenjena; štetje predmetov, vzorcev, urejanje predmetov v specifičnem redu, itd. Za diagnozo OKM morajo biti obsesivne misli in kompulzivna dejanja (50:50) prisotna večino dni vsaj dva tedna zaporedoma. Omenjeni simptomi pacientu povzročajo neugodje, upira se jim neuspešno, zaradi česar motijo njegovo vsakodnevno funkcioniranje na različnih področjih. Zdravi se z zdravili (SSRI; selektivni zaviralci ponovnega prevzema serotonina) in psihoterapijo (KVT).
Posttravmatska stresna motnja
Posttravmatska stresna motnja je posledica doživete travme, ki je (lahko) ogrožala človekovo življenje. Npr., naravne katastrofe, hude prometne nesreče, vojne, ujetništva, fizično ali emocionalno nasilje, spolne zlorabe, itd. PTSD se lahko razvije tudi pri posameznikih, ki so bili priča travmi, torej so npr. izvedeli, da je bil travmi izpostavljen sorodnik ali bližnji prijatelj ter, če so bili posredno izpostavljeni podrobnosti travme (npr. reševalci, zdravniki, gasilci, itd.).
Pacienti razvijejo številna vedenja, s katerimi se izogibajo spominom na doživeto travmo, saj le-to redno podoživljajo, imajo nočne more, občutek čustvene otopelosti, izbruhe agresivnosti ali paničnega strahu. Pogosto so motnji pridružene še depresija, anksiozne motnje in motnje odvisnosti. Zdravi se z zdravili in psihoterapijo (KVT ali psihoanalitična terapija).
Anksiozne motnje in FNM
Anksiozne motnje so pogoste pri pacientih s FNM ter se pogosto nanašajo na tesnobo v relaciji s samimi simptomi. Diagnosticirana anksiozna motnja še ne pomeni, da je le-ta vzrok funkcionalnim simptomom in/ali, da ste ‘nori’, ‘mentalno šibki’ in ‘imate vse le v glavi’. Resnica je, da se po vsej verjetnosti simptomi FNM ne bodo izboljšali, dokler ne bo anksiozna motnja ustrezno obravnavana in zdravljena. Če sumite na diagnozo anksiozne motnje, se posvetujte s svojim osebnim zdravnikom, ki vas bo napotil do ustrezne strokovne pomoči.
Omenjene tehnike pomoči ne nadomeščajo ustrezne strokovne obravnave in zdravljenja. Če sumite na diagnozo anksiozne motnje, se posvetujte s svojim osebnim zdravnikom, ki vas bo napotil do ustrezne strokovne pomoči.
-
Bandelow, B., Michaelis, S., in Wedekind, D. (2017). Treatment of anxiety disorders. Dialogues in clinical neuroscience, 19(2), 93-107.
Craske, M. G., Rauch, S. L., Ursano, R., Prenoveau, J., Pine, D. S., in Zinbarg, R. E. (2011). What is an anxiety disorder?. Focus, 9(3), 369-388.
Leahy, R. L., Holland, S. J., in McGinn, L. K. (2011). Treatment plans and interventions for depression and anxiety disorders. Guilford press.
Stein, M. B., in Stein, D. J. (2008). Social anxiety disorder. The lancet, 371(9618), 1115-1125.
Schenberg, L. C., Bittencourt, A. S., Sudré, E. C. M., in Vargas, L. C. (2001). Modeling panic attacks. Neuroscience & Biobehavioral Reviews, 25(7-8), 647-659.
Wittchen, H. U., in Hoyer, J. (2001). Generalized anxiety disorder: nature and course. Journal of Clinical Psychiatry, 62, 15-21.