Nevroznanstvena perspektiva
PARADIGMA KONSTRUIRANEGA ČUSTVA
Jedrna naloga možganov je regulacija energije tako, da se v telesu vzdržuje homeostaza. Aktiven proces tekom katerega možgani napovedujejo in zadovoljujejo energijske potrebe organizma, še preden se le-te manifestirajo, se imenuje alostaza (Barrett, 2016; Jungilligens idr., 2022). Alostaza ne predstavlja stanja telesa, temveč proces uravnavanja energije glede na stroške in koristi. Učinkovit proces alostaze, tako kot že omenjeno, predvidi potrebe telesa in jih zadovolji še preden se le-te pojavijo. Medtem ko naši možgani razmišljajo, zaznavajo in čutijo, hkrati tudi uravnavajo in uporabljajo večje sisteme, kot so avtonomni živčni sistem, imunski ter endokrini sistem, za iskanje in zagotavljanje večjega razpona informacij.
Omenjeno dejstvo pojasnjuje, da regije, ki so odgovorne za izvajanja alostaze (anteriorni cingulatni korteks, orbitofrontalni korteks, insula, ventralni striatum, medialni prefrontalni korteks in amigdala) hkrati predstavljajo vzorec možganskega delovanja, ki se rezultira v čustvovanju. Tako so omenjene regije v možganih večnamenske, ko govorimo o konstrukciji mentalnih kategorij (Barrett, 2016).
Možgani modelirajo zunanji svet iz vidika fizioloških potreb lastnega telesa, kar pomeni, da notranji interoceptivni model možganov ne vključuje zgolj ustreznih statističnih podatkov o zakonitostih zunanjega sveta, temveč tudi o zakonitostih notranjega okolja. Hipoteza aktivnega sklepanja ali tudi drugače poimenovana kot hipoteza napovednega kodiranja predpostavlja, da simulacije možganov delujejo kot Bayesianovi filtri za vzhodne senzorične vnose, kateri spodbudijo konstruiranje zaznav in drugih psiholoških pojavov. Simulacije tako delujejo kot napovedni signali od »zgoraj navzdol«, ki nenehno predvidevajo dogodke v senzoričnem okolju (Barrett, 2016; Jungilligens idr., 2022).
Da lahko sistem ustrezno upravlja proces alostaze, mora računati na interocepcijo: možgansko spremljanje notranjega fiziološkega stanja telesa iz trenutka v trenutek.
Da lahko razumemo, kako model napovednega procesiranja sploh deluje, moramo najprej opredeliti, kaj možgani sploh so in, kako delujejo: možgani so kompleksno omrežje milijard komunicirajočih se nevronov, kjer se lahko veliko nevronov s sinapso veže na enega, hkrati pa se lahko tudi en sam nevron s sinapso veže na več drugih (Barrett, 2016; Jungilligens idr., 2022). Omenjena kompleksnost možganov omogoča degeneracijo, sposobnost, da različni predeli možganskih področij (aktivacijski vzorci) povzročijo iste izide (Barrett, 2016).
Napovedno procesiranje, ki vodi proces alostaze je ukoreninjeno v možganski kortikalni cioarhitekturi. Pot napovedi v korteks potuje od manj laminiranih struktur (štiri-plastno agranularno tkivo, imenovano limbični korteks: ventralna anteriorna insula, cingulatni in posteriorno orbitofrontalni/ventromedialni prefrontalni korteks; in primarni motorični korteks z majhnim granularnim tkivom) do višjih laminiranih struktur (šest-plastna področja; srednja do posteriorna insula (primarni interoceptivni korteks) in področja koniokorteksa: primarna somatosenzorična, slušna in vidna področja).
Napake napovedi se tako začno pri primarnih senzoričnih korteksih in gredo v nasprotni smeri: koniokorteks – limbični možgani ter se integrirajo na vseh ravneh. Najbolj abstraktne multimodalne značilnosti se začno v omrežju privzetega načina. Napake napovedi se posodobijo glede na njihovo alostatično pomembnost (Jungilligens idr., 2022).
V kontekstu alostaze je tako utelešen koncept (abstraktna miselna reprezentacija) napoved. AD HOC kategorija se konstruira, kadar se napoved (tj. utelešen koncept) ujema z dohodnimi senzoričnimi informacijami in je napaka napovedi posledično zmanjšana. Z drugimi besedami, značilnosti preteklosti se sestavijo skupaj na način, da dajejo pomen sedanjosti. Možgani tako vhodne senzorne informacije kategorizirajo, jim dajo čustveni pomen in ustvarijo izkušnjo glede na primer kategorije teh čustev. Kategorije so edinstvene, situacijsko specifične in poliznačilne.
Imajo FNM pacienti slabo kronično upravljanje energije?
Ena izmed teorij predpostavlja, da imajo pacienti s FNM kronične težave pri alostatičnem upravljanju energije, kar pomeni, da je alostaza zaznamovana s suboptimalno konstrukcijo čustev. Manj granulirani in učinkoviti koncepti (npr. »utrujenost« in »slabo počutje«) izpodrinejo bolj natančne (napovedne) koncepte, kar ohranja kronično neučinkovitost. Prav tako kar 94% pacientov poroča o simptomu kronične utrujenosti.
FNM se lahko pojavi v kontekstu odklonske konstrukcije čustev.
Druga teorija se nanaša na primanjkljaj v repertoarju razpoložljivih konceptov čustev in/ali okvar pri ustvarjanju konceptualnih kategorij za čustva. Pri pacientih s FNM naj bi tako bila povečana pervazivna težnja po kategorizaciji dohodnih aferentnih senzoričnih informacij kot konceptov, ki so osredotočeni na telo in/ali zdravje ter ne na čustva.
Spremenjeno učenje/posodabljanje napak v modelu
Neučinkovita uporaba alostatičnih in/ali interoceptivnih modelov naj bi bila posledica težav pri natančnosti signalov, ki izvirajo iz omrežja opaznosti (iz angl. salience network). Primanjkljaji se nahajajo na področjih:
senzoričnega procesiranja,
interoceptivne natančnosti,
pristranske pozornosti,
okvar motoričnega učenja ter
težav pri konstruiranju konceptualne kategorije za čustva.
Aleksitimijo, panične napade brez panike in disociacijo je mogoče preoblikovati.
Vzrok aleksitimije je, na podlagi teorije konstrukcije čustev, omejena razpoložljivost granuliranih konceptov emocij, kar vodi v neučinkovito adaptivno kontekstualiziranje senzoričnih vnosov. Panične napade brez panike po drugi strani spremljajo avtonomni simptomi, ki spominjajo na simptome paničnega napada a jim primanjkuje povezano subjektivno zaznavanje. Nazadnje pa je disociacija dimenzionalni konstrukt, ki vključuje depersonalizacijo in derealizacijo, in se nanaša na to, da se afekt ne ujema s konstruirano izkušnjo.
Konstruiranje emocij pri FNM pacientih
Pacienti s FNM pogosto visoko vzburjenost in morda negativen (valenca) afekt ne doživljajo kot primer čustva, temveč se konstrukt uvrsti v kategorijo bodisi telesa bodisi zdravja bodisi bolezni.
-
Barrett, L. F. (2017). Categories and their role in the science of emotion. Psychological inquiry, 28(1), 20-26.
Jungilligens, J., Paredes-Echeverri, S., Popkirov, S., Barrett, L. F., in Perez, D. L. (2022). A new science of emotion: implications for functional neurological disorder. Brain, 145(8), 2648-2663.