Psihološka perspektiva
Kognitivno-vedenjska terapija je najpogostejša oblika terapije, ki se uporablja pri pacientih s FNM ter raziskuje povezavo med čustvi, mislimi in vedenjem.
Predstavlja zelo strukturiran, direktiven in časovno omejen pristop, katerega namen je blaženje stiske ter pomoč pri razvijanju lastnega miselnega uvida ter bolj prilagodljivega vedenja. Je najbolj raziskana in empirično podprta psihoterapevtska metoda, ki se uporablja za zdravljenje različnih duševnih motenj(Fenn in Byrne, 2013; Frankelstein idr., 2022).
KVT je še posebej koristna za zdravljenje psihogenih neepileptičnih napadov, saj imajo pacienti razvita številna maladaptivna prepričanja o bolezni ter negativna somatična vedenja. Prav tako so pri njih pogostejši disociativni in psihopatološki simptomi (La France idr., 2009)
KVT se v okviru FNM primarno osredotoča na zmanjšanje resnosti in/ali intenzitete simptomov preko raziskovanja, identificiranja in aktivnega spreminjanja maladaptivnih prepričanj, misli, čustev in negativnih vzorcev vedenja (npr. izogibalno vedenje, ki se je razvilo kot posledica motnje), ki se navezujejo na izraženost simptomov FNM.
Simptomatsko izboljšanje temelji na predpostavki, da so abnormalni simptomi povezani s specifičnim nefunkcionalnim jedrnim prepričanjem. Kadar pacientom uspe identificirati nefunkcionalno prepričanje in ga preoblikovati v bolj funkcionalno, pride do simptomatskega izboljšanja.
KVT se pri FNM osredotoča na:
preusmerjanje pozornosti
spreminjanje negativnih avtomatskih misli, prepričanj in postavljanje situacij v ustrezen kontekst
prevzemanje kontrole nad telesno fiziologijo
-
Kontekst
Socialna situacija
Misli:
»Ne zmorem.« »Strah me je.« »Kaj si bodo drugi mislili o mojih simptomih?»Vsi me bodo gledali in govorili o meni.« »Kaj če bodo mislili, da simuliram?«
Zaznana socialna nevarnost:
Strah pred negativnim obsojanjem in biti zavrnjen s strani drugih.
Visoka in abnormalna pozornost na simptome:
Preobremenjenost z izraženostjo simptomov in mnenji drugih ljudi. Pozornost je pretirano usmerjena na notranjo dojemanje socialne situacije in na iskanje 'varovalnih vedenj', ki bi omogočila uspešno spopadanje s socialno situacijo.
Simptomi:
Tesnoba, potenje, poslabšanje FNM simptomov, težave s spanjem, napetost v mišicah, itd.
Varovalna vedenja:
Disociacija, poslabšanje FNM simptomov, da se lahko 'izogne' socialni situaciji; izogibanje socialnih situacij v celoti, potlačevanje tesnobe in notranje spopadanje s stresom, itd.
Nekaj tehnik in strategij pomoči:
Čuječnostne tehnike ( ohranjanje pozornosti na sedanji trenutek)
Identifikacija in preoblikovanje nefunkcionalnih prepričanj o 'obsojanju' in 'socialnih standardih'
Spreminjanje perspektive (»Kaj bi si vi mislili, če bi bil na vašem mestu vaš najboljši prijatelj? Bi obsojali njegove simptome?)
Sistematična disenzitivizacija ( podaljševanje izpostavljenosti socialnih situacijam)
Vedenjski eksperimenti, ki pomagajo opustiti varovalna vedenja.
Katastrofična misinterpretacija
KVT modeli funkcionalnih nevroloških motenj so dosti bližje KVT modelom anksioznosti in paničnih motenj kot KVT modelom depresije. Katastrofična misinterpretacija telesnih simptomov ima v KVT modelu anksioznosti osrednjo vlogo. Na podlagi KVT prihaja do disfunkcionalnih prepričanj o resnosti bolezni/motnje, zdravju in fizioloških senzacijah, ki se še dodatno poslabšajo, kadar so simptomi nepojasnjeni (Bailey idr., 2015; Barsky idr., 1993).
Katastrofična misinterpretacija je proces, tekom katerega posameznik interpretira dražljaj kot prihajajočo katastrofo (npr. posameznik s funkcionalnimi napadi, lahko pospešeno bitje srca doživlja kot znak, da bo kmalu doživel hud napad). Tako prihaja do aktivne izmenjave v interpretaciji situacije, zaradi česar je katastrofična misinterpretacija bolj kognitiven proces kot samostojna misel (Ohst in Tuschen-Caffier; 2018).
Tudi raziskave o FNM poročajo o vplivu prepričanj in pričakovanj na funkcionalne nevrološke simptome. Edwards idr., (2013) to razlagajo s pomočjo teorije aktivne interference, na podlagi katere možgani napovedujejo in interpretirajo senzorične vnose, glede na pretekle izkušnje. Za paciente s FNM naj bi bila značilna pristranskost ‘prehitrih sklepov’, saj raziskave kažejo, da pacienti s FNM potrebujejo manj informacij za sprejemanje odločitve, v primerjavi s kontrolno populacijo. Prav tako ob dodatku protislovnih dokazov svojo odločitev hitreje spremenijo, kar lahko predstavlja dejavnik tveganja za neustrezno posodabljanje preteklega modela v možganih.
Edwards idr., (2013) prav tako poročajo o diskrepancah med subjektivnim in objektivnim poročanjem o frekvenci dnevnega funkcionalnega tremorja. Medtem, ko so pacienti poročali, da funkcionalni tremor doživljajo od 80%-90% celotnega dneva, so objektivne mere pokazale, da ga doživljajo le 30 minut na dan. To nakazuje, da imajo pacienti s FNM okvare pri sklepanju in zaznavanju časa ‘od zgoraj navzdol’, v primerjavi s posamezniki z organskim tremorjem, kjer se subjektivne in objektivne frekvence tremorja bolj ujemajo.
Model samo-regulacije izvršilnih funkcij
Premisa omenjenega modela je, da se večja težava nahaja o maladaptivnih prepričanjih, ki jih imajo posamezniki o mišljenju, kot pa o maladaptivnih prepričanjih, ki jih imajo posamezniki o bolezni/motnji/zdravju/simptomih.
Negativna misel “Nihče ne ve, kaj mi je. Kaj, če se nikoli ne pozdravim?” lahko pri posameznikih, ki so nagnjeni k anksioznosti, sproži kaskado negativnih misli, kot so ruminacija, skrb in fokusiranje na grožnjo. Skupno se ti odzivi imenujejo sindrom kognitivne pozornosti (iz ang. Cognitive Attentional syndrome; CAS). Ti odzivi lahko vztrajajo pri:
posameznikih s pozitivnimi metakognitivnimi prepričanji
(“ Zaskrbljenost o zdravstvenih težavah, mi lahko pomaga pri pravočasnem okrepanju”)
posameznikih z negativnimi metakognitivnimi prepričanji
(“ Ne morem kontrolirati svojega zdravstvenega stanja.”)
Pozitivna metakognitivna prepričanja ohranjajo kaskado negativnega mišljenja, medtem ko negativna metakognitivna prepričanja vodijo v zmanjšano mentalno kontrolo in druge disfunkcionalne oblike mišljenja. Obe obliki ohranjata anksioznost glede zdravja in vodita v povečano doživljanje stresa (Bailey idr., 2015).
La France idr., (2009) so razvili na Beckianu temelječo KVT, ki predstavlja časovno-omejeno in v sedanjost usmerjeno psihoterapijo, ki obravnava izkrivljeno kognicijo in vedenjske spremembe pri pacientih s psihogenimi neepileptičnimi napadi. Cilj je doseganje nadzora nad psihogenimi neepileptičnimi napadi.
-
-
-
Description text goes here
-
-
-
-
-
-
Bailey, R., in Wells, A. (2015). Metacognitive beliefs moderate the relationship between catastrophic misinterpretation and health anxiety. Journal of Anxiety Disorders, 34, 8–14. doi:10.1016/j.janxdis.2015.05.005
Barsky, A. J., Goodson, J. D., Lane, R. S., in Cleary, P. D. (1988). The amplification of somatic symptoms. Psychosomatic Medicine, 50(5), 510-519.
Edwards, M. J., Fotopoulou, A., in Pareés, I. (2013). Neurobiology of functional (psychogenic) movement disorders. Current opinion in neurology, 26(4), 442-447.
Finkelstein, S. A., Adams, C., Tuttle, M., Saxena, A., in Perez, D. L. (2022, April). Neuropsychiatric treatment approaches for functional neurological disorder: a how to guide. In Seminars in Neurology (Vol. 42, No. 02, pp. 204-224). Thieme Medical Publishers, Inc..
Fobian, A. D., in Elliott, L. (2019). A review of functional neurological symptom disorder etiology and the integrated etiological summary model. Journal of Psychiatry & Neuroscience, 44(1), 8–18. doi:10.1503/jpn.170190
LaFrance, W. C., Miller, I. W., Ryan, C. E., Blum, A. S., Solomon, D. A., Kelley, J. E., & Keitner, G. I. (2009). Cognitive behavioral therapy for psychogenic nonepileptic seizures. Epilepsy & Behavior, 14(4), 591–596. doi:10.1016/j.yebeh.2009.02.016
Ohst, B., in Tuschen-Caffier, B. (2018). Catastrophic misinterpretation of bodily sensations and external events in panic disorder, other anxiety disorders, and healthy subjects: A systematic review and meta-analysis. PLOS ONE, 13(3), e0194493. doi:10.1371/journal.pone.0194493