Funkcionalni napadi
Obstaja vrsta terapevtskih intervencij za zdravljenje funkcionalnih napadov, kot so psihoedukacija, metode kontroliranja simptomov (identifikacija sprožilcev simptomov), tehnike emocionalne regulacije, sprostitvene tehnike, EMDR, identifikacija izogibalnih in varnostnih vedenj kot tudi prepoznavanje in delo na maladaptivnih vzorcih mišljenja, čustvovanja in delovanja (LaFrance idr., 2013).
Kljub temu se ustrezne psihološke terapije in intervencije šele razvijajo. Najpogosteje se uporabljajo KVT, psihoanaliza in razne psihoedukacijske terapije (Carlson in Nicholson, 2017).
-
Ustrezna komunikacija diagnoze je ključna terapevtska intervencija. Pacientu na enostaven način opišemo, kaj so epileptični napadi, zakaj in kako nastanejo ter, kakšna je razlika med epileptičnimi in funkcionalnimi napadi.
-
Uporabimo tehniko motivacijskega intervjuja, s pomočjo katerega poskušamo pacienta spodbuditi k prevzemanju kontrole in ga aktivno vključiti v proces zdravljenja.
-
Izvede naj se klinično-psihološka/psihiatrična obravnava, s pomočjo katere izključite morebitne pridružene psihiatrične motnje, kot so depresija, anksioznost, PTSD, itd. Obravnava naj vključuje oceno simptomov, razvojno zgodovino ter oceni osebnost in značilnosti psihosocialnega okolja. V primeru diagnoze pridružene motnje, načrtujte ustrezno zdravljenje. Potencialno se lahko izvede tudi nevropsihološko testiranje emocionalnih in kognitivnih domen. Celotna psihiatrična ocena mora biti sestavljena iz diferencialne diagnoze, ocene psihiatrične komorbidnosti, psihofarmakološkega in psihološkega zdravljenja ter ocene akutnega tveganja.
-
Pacientu pojasnite tri vrste dejavnikov, ki medsebojno vplivajo na nastanek, sprožitev in vzdrževanje funkcionalnih napadov. Ocena dejavnikov naj bo individualizirana in narejena skupaj s pacientom ter družinskimi člani. Včasih se pacienti ne spomnijo ključnih dogodkov iz preteklosti ali jih minimizirajo. Prav tako je pomembno, da je vzpostavljen zaupen terapevtski odnos. Ob relapsih posodabljajte model dejavnikov.
-
Zaradi kompleksnosti narave funkcionalnih napadov, bo sprva večina pacientov s težavo sprejela diagnozo. Odvzeta jim bo namreč nevrološka diagnoza (npr. epilepsija) in kar naenkrat dodana psihiatrična/psihološka. Čeprav je psihološko zdravljenje trenutno najbolj učinkovito in preučevano, pacienta ne silite, saj je učinkovitost psihološkega zdravljenja močno odvisna od pacientovega sprejemanja in razumevanja diagnoze.
-
KVT je najpogostejša oblika terapije za zdravljenje funkcionalnih napadov. Uporabljata se dva modela, ki sta bila tudi znanstveno preučevana.
Prvi je model Goldsteina in sodelavcev (2010), ki naslavlja kognitivne, emocionalne, fiziološke in vedenjske aspekte napadov.
Temelji na modelu pobega-izogibanja strahu in predpostavlja, da so funkcionalni napadi disociativni odziv na razne kognitivne, emocionalne in fiziološke dražljaje iz okolja. Le-ti se povezujejo s travmatičnimi dogodki iz preteklosti (npr. zloraba), tekom katerih je pacient doživljal hude občutke strahu in tesnobe.
Zdravljenje sestoji iz 12 seans, ki vključujejo jedrne tehnike in strategije KVT. To so tehnike, ki se nanašajo na napade, identificiranje in spreminjanje negativne kognicije, preusmerjanje pozornosti, sprostitvene tehnike, tehnike prizemljitve in spopadanje z izogibalnim vedenjem. Pacient ob koncu seans dobi domačo nalogo, ki vključuje 'dnevnik napadov'. Spodbuja se tudi vključitev družinskih članov.
Osnovanih je pet stopenj zdravljenja:
Vključenost in pojasnjevanje KVT
Učenje in uporaba tehnik nadzorovanja napadov
Zmanjševanje izogibalnega vedenja
Identifikacija in spreminjanje kognicije in emocij, povezanih z napadom
Načrt in strategije spopadanja z relapsi
Drugi je model LaFrance in sodelavcev (2009), ki temelji na Beckianovem pristopu in, katerega namen je prevzemanje kontrole nad funkcionalnimni napadi. Temelji na predpostavki, da zgodnje življenjske izkušnje pripomorejo k izoblikovanju negativnih jedrnih shem, na podlagi katerih pacientih tvori kognitivne distorzije in somatske simptome. Prav tako je sestavljen iz 12 seans, le-te vključujejo:
Ocena in kontekstualizacija posameznikovega okolja
Identifikacija misli, počutij in situacij
Trening komunikacijskih veščin, iskanja podpore, postavljanja ciljev
Psihoedukacija o centralnem živčnem sistemu in zdravilih
Identifikacija avre
Izvedba funkcionalne analize vedenja
Identifikacija stresorjev, notranjih/zunanjih sprožilcev
Promoviranje celostnega zdravja
Priprava na življenje po KVT
-
Psihodinamske terapije se primarno fokusirajo na medosebne odnose in vidike emocionalnega procesiranja, katere povezujejo z nepredelanimi konflikti in (travmatičnimi) izkušnjami iz otroštva.
Cilja terapije sta identifikacija in sprememba neustreznih vzorcev v medosebnih odnosih in učinkovitejše predelovanje čustev (izražanje, raziskovanje in sprejemanje le-teh).
Krajša interpersonalna psihodinamska terapija je tako sestavljena iz daljšega srečanja, katerega namen je razvoj formulacije (do devetdeset minut) in 19 krajših srečanj po 50 minut na katerih se naslovijo naslednje tematike:
Prepričanja o bolezni
Kontrola nad simptomi
Emocionalno procesiranje
Povezava čustev s simptomi
Povečevanje samostojnosti in neodvisnosti
Spodbujanje k skrbi zase
Procesiranje travme
-
Baslet, G., Seshadri, A., Bermeo-Ovalle, A., Willment, K., in Myers, L. (2016). Psychogenic Non-epileptic Seizures: An Updated Primer. Psychosomatics, 57(1), 1–17. doi:10.1016/j.psym.2015.10.004
Brown, R. J., in Reuber, M. (2016). Psychological and psychiatric aspects of psychogenic non-epileptic seizures (PNES): A systematic review. Clinical Psychology Review, 45, 157–182. doi:10.1016/j.cpr.2016.01.003
Howlett, S., in Reuber, M. (2009). An augmented model of brief psychodynamic interpersonal therapy for patients with nonepileptic seizures. Psychotherapy: Theory, Research, Practice, Training, 46(1), 125–138. doi:10.1037/a0015138
LaFrance, W. C., Miller, I. W., Ryan, C. E., Blum, A. S., Solomon, D. A., Kelley, J. E., in Keitner, G. I. (2009). Cognitive behavioral therapy for psychogenic nonepileptic seizures. Epilepsy & Behavior, 14(4), 591–596. doi:10.1016/j.yebeh.2009.02.016
LaFrance, W. C., Reuber, M., in Goldstein, L. H. (2013). Management of psychogenic nonepileptic seizures. Epilepsia, 54, 53–67. doi:10.1111/epi.12106