Gradivo
Psihološka perspektiva

Terapija sprejemanja in pripadnosti (ACT)

Complete & Continue Next Lesson Learn More

Terapija sprejemanja in pripadnosti (iz angl. Acceptance and Commitment Therapy; ACT) je psihološka terapija, osnovana na teoriji relacijskega okvirja (iz angl. Relational Frame Theory), ki predpostavlja, da sta človeški jezik in misel nekaj, kar smo se naučili razumeti in generirati, na osnovi odzivov iz našega okolja. Ljudje tako konstrukcijo verbalnega jezika enačijo z dogodki in živijo preko jezika, ki ga uporabljajo za opisovanje svojega življenja (npr. negativne napovedi za prihodnost ali krivda glede preteklosti), zaradi česar imajo manj stika s sedanjim trenutkom. Posledično se odzivajo bolj na verbalne opise dogodkov, kot pa na dejanske izkušnje, kar vodi v emocionalni distres in psihološko nefleksibilnost. ACT je prav tako osnovana na osnovi funkcionalnega kontekstualizma, znotraj katerega ima vsako vedenje, znotraj določenega konteksta, svojo funkcijo (Cope idr., 2017).

ACT učinkuje na transdiagnostičen proces, ki se imenuje psihološka fleksibilnost in sestoji iz treh komponent:

  • Sposobnost vztrajati v vedenju ali ga spremeniti na način, ki vključuje zavesten in odprt odnos do misli in čustev = Odprtost

  • Sposobnost cenjenja tega, kar omogoča dana situacija = Zavedanje

  • Sposobnost uravnavanja vedenja z lastnimi cilji in vrednotami = Angažma

ŠEST OSREDNJIH KONCEPTOV ACT-JA

  • Sedanji trenutek

    • ACT usmerja ljudi k doživljanju sedanjega trenutka tukaj in zdaj.

    • Številne aktivnosti zahtevajo določeno stopnjo zavedanja v sedanjem trenutku, vendar je 'ostati' v sedanjem trenutku, ko ni takojšnje grožnje ali krize, zelo težko.

    • Ustvarjanje boljšega zavedanja izkušenj, pripomore k identifikaciji težavnih vzorcev vedenja ali odzivov na zunanje dražljaje, ki jih drugače ne bi opazili.

    • Omogoča večjo fleksibilnost v odzivanju, kar potencialno vodi v vedenje, ki je bolj v skladu z lastnimi vrednotami.

  • Vrednote

    • Vrednote so individualni ter unikatni standardi, ki nas usmerjajo, kako živeti življenje, ki je nam osebno pomembno. Iz tega vidika ni napačnih ali pravilnih vrednot, zavedati pa se moramo, da tako kot se mi razvijamo in spreminjamo, se spreminjajo in razvijajo tudi naše vrednote.

    • Na podlagi tega koncepta se evalvira, če klienta izraženo vedenje približuje ali oddaljuje od njegovih vrednot.

  • Pripadno vedenje

    • Vključevanje v aktivnosti, ki so skladne z našimi vrednotami.

    • Včasih vključevanje v aktivnosti, ki so skladne s klientovimi vrednotami, vodi do povišanega občutja neprijetnih notranjih doživetij.

    • Še vedno: funkcija je na vedenju in ne na izogibanju negativnih notranjih doživetij.

    • Uporaba vedenjskih strategij iz KVT, kot so postavljanje ciljev, izpostavitev in pridobivanje veščin.

  • Jaz kot kontekst

    • Gre za unikaten način doživljanja samega sebe kot ločenega od svojih zasebnih mentalnih izkušenj (misli, čustev, senzacij). Torej, kot stabilno entiteto.

    • Oseba je opazovalec lastne izkušnje, ne izkušnja sama. V tem kontekstu je izkušnja tista, ki se spreminja, ne jaz oz. self.

  • Defuzija

    • Kognitivna komponenta, ki se osredotoča na zaznavanje misli, čustev, spominov; odziva na njih in posledico tega odziva.

    • Če se tako zelo zapletemo v naše misli in ostala osebna doživetja, da verjamemo, da so dejansko resnična, je velika verjetnost, da se bomo na njih odzvali avtomatično in se bomo posledično poskušali izogniti situaciji.

    • Pri defuziji doživljamo naše zasebne dogodke, ampak se imamo priložnost zaustaviti, stopiti korak nazaj in spoznati, da negativna misel ni nič drugega, kot samo misel.

    • Fuzija jaza (selfa) z mislimi tako vodi v trpljenje. Pacient se uči distanciranja od neprijetnih misli, kot je npr. “Nikoli se ne bom pozdravil_a”, kar mu omogoča več nadzora nad lastnim vedenjem.

  • Sprejemanje

    • Vadba odprtega sprejemanja zasebnih dogodkov (misli, čustev, občutij, spominov) in spodbujanje k sprejemanju le-teh.

    • Pripravljenost stika s posameznikovo celotno izkušnjo, vključno z neprijetnimi stvarmi, ki pridejo na plano.

    • Funkcija procesa: kar nam povzroča bolečino, nas usmerja k temu, kar nam je pomembno.

Psihološka nefleksibilnost se nanaša na vedenje, ki ni kontrolirano z izbranimi vrednotami oz. kontigencami, temveč z zunanjimi izkušnjami. To vodi v tako imenovano »izkustveno izogibanje«, kjer se z izogibanjem oseba izogne neprijetnim notranjim izkušnjam, kot so boleče misli ali občutja. Pri tem pride do emocionalnega stresa, saj vedenje ni v skladu z lastnimi vrednotami.

Koristi ACT-ja za paciente s FNM

Čuječnost in sprejemanje sedanjega trenutka

Povečanje vrednostno usmerjenih vedenj

Primeri ACT tehnik v kontekstu FNM (Graham idr., 2018)

  • Primer funkcionalne analize:

    • Vedenje: skrb ali ruminacija, ker nihče ne verjame, da so FNM simptomi resnični

    • Predhodnik: pacient opazi, da so se simptomi poslabšali

    • Posledica: pretirana pozornost na izražene simptome

    • Funkcija: potrditev, da so FNM simptomi resnični / pravilna prognoza simptomov

    • Kontingenca: v preteklosti je bilo reševanje problemov negativno ojačano z zmanjšanjem neprijetnih občutkov (npr. v odnosih ali na delovnem mestu) in pozitivno ojačano z dosežki (npr. preko dela, šole, potrditve s strani staršev).

    Klinični pogovor:

    »Izgleda, da vas te boleče misli in čustva pogosto bremenijo… kot bi se v vaši hiši naselili nezaželeni gostje…« »Kaj se zgodi, ko vas preplavijo takšne misli in čustva? Kaj storite?«

    Vaje:

    • Opazovanje, če je način kontroliranja ali ublaževanja bolečih misli ali čustev, v skladu z vrednotno usmerjenim vedenjem.

    • Tehnike čuječnosti, s pomočjo katerih pacient vadi spopadanje z bolečimi mislimi in čustvi ( v začetnih fazah je dobro, da to poteka v varnem okolju s terapevtom).

  • Primer funkcionalne analize:

    • Vedenje: izogibanje pomembnemu socialnemu (družinskemu dogodku)

    • Predhodnik: ob povabilu sta prisotna strah in misli o tem, kaj si bodo drugi ljudje mislili o tem, kako hodim / imam izražene FNM simptome

    • Posledica: manj anksioznosti in misli o sebi kot osebi s FNM

    • Funkcija: izkustveno izogibanje anksioznosti in mislim, ki se nanašajo na spremenjeno identiteto (oseba s FNM)

    • Kontingenca: negativno ojačevanje preko zmanjšanja anksioznosti

    Klinični pogovor:

    »Katere aktivnosti vas najbolj osrečujejo in katere najmanj?… Kdaj se počutite najbolj žive?…« »Je bilo to vedenje korak naprej ali korak nazaj od tega, kar vam je pomembno? Kako si želite, da izgleda vaše življenje čez pet let?«

    Vaje:

    • Zabava za 90 rojstni dan – naj si pacienti zamislijo svojo zabavo za 90. rojstni dan in razmislijo o tem, kaj bi si želeli povedati o svojem življenju.

    • Ugotavljanje, če je njihovo vedenje skladno z vrednotami – pisanje in raziskovanje različnih vrednot, ki jih imajo ter, kako se le-te skladajo z njihovim vedenjem. Naj poskušajo identificirati najmanjši korak, s pomočjo katerega bo naslednjič njihovo vedenje malce bolj usklajeno z njihovimi vrednotami.

  • Primer funkcionalne analize:

    • Vedenje: disociacija

    • Predhodnik: doživljanje dražljaja, ki ga asociiramo s stresnimi (travmatičnimi) izkušnjami iz otroštva

    • Posledica: manjša prisotnost in zavedanje sedanjega trenutka

    • Funkcija: naučena varnostna vedenja in izkustveno izogibanje sedanjih neželenih spominov in čustev

    • Kontingenca: negativno ojačano preko metode izogibanja podoživljanja bolečih spominov in čustev

    Klinični pogovor:

    »Lahko opazujete vaše trenutne misli/čustva/ priložnosti?… Opazite, da so vaša čustva in misli kot oblaki? Pridejo in gredo …« »Če bi vaša starejša različica sedaj vstopila v sobo – kaj bi videla?«

    Vaje:

    • Opazujte kdo je opazovalec– čuječnostna tehnika, ki omogoča, da lahko opazujemo svoje misli in čustva

    • Čuječnost – čuječe zaznavanje sedanjega trenutka

    • Tehnike zavzemanja perspektive: uporaba deiktičnega okvirjanja za 'ogled' klinično pomembnega dogodka iz različnih perspektiv (oseba, kraj in čas).

Nekaj pomislekov

  • Obstaja zelo malo študij, ki potrjujejo učinke Terapije sprejemanja in predanosti za populacijo pacientov s FNM. Težave se nahajajo v majhnih vzorcih, heterogenosti tako podtipov kot tudi kombinacije izraženih jedrnih in pridruženih simptomov ter individualiziranosti zdravljenja za vsakega pacienta posebej. Prav tako bi bilo dobro, da bi v prihodnosti izvedli študijo, kjer bi primerjali ACT s na čuječnosti osnovano terapijo, da bi lahko ugotovili, če so pozitivni učinki posledica čuječnostnih komponent ali komponent, ki temeljijo na vrednostno usmerjenjem vedenju. ACT naj bi bila teoretično še posebej učinkovita za motorični podtip FNM, saj temelji na spreminjanju odnosa do fizičnih simptomov in preusmerjanju pozornosti stran od njih, kar naj bi prispevalo k znižanju njihove frekvence in/ali intenzivnosti.

  • Obstajajo študije, kjer so ugotovili, da lahko pri nekaterih posameznikih pride do preplavljanja s čustvi, zaradi vzdrževanja pozornosti na le-teh, kar predstavlja potencialni dejavnik tveganja (Binda idr., 2022; Farb idr., 2010), vendar so po drugi strani v omenjenih raziskavah izvajali obsežnejše in intenzivnejše programe, ki temeljijo na čuječnosti, medtem ko se v sklopu ACT uporabljajo krajše in manj intenzivne čuječnostne strategije.

  • Terapija sprejemanja in predanosti bo od pacienta zahtevala čas in veliko vloženega truda, ki ga morda nekateri pacienti ne bodo pripravljeni in/ali zmožni dati. Pomembna je široka ocena pacientovega stanja, simptomov in morebitnih pridruženih motenj (npr. depresija, utrujenost in bolečina, itd.), saj lahko le-ti vplivajo na izide. Tako kot ostale vedenjske terapije, tudi dotična terapija temelji na spremembi vedenja, posledično sta tudi izid in učinkovitost vezana na vedenjske spremembe. Dobro je razmisliti o eklektičnem pristopu, ki združuje tehnike in strategije različnih terapevtskih modalitet.

    • Binda, D. D., Greco, C. M., in Morone, N. E. (2022). What are adverse events in mindfulness meditation? Global advances in health and medicine, 11, 2164957X221096640.

    • Cope, S. R., Poole, N., in Agrawal, N. (2017). Treating functional non-epileptic attacks–Should we consider acceptance and commitment therapy?. Epilepsy & Behavior, 73, 197-203.

    • Farb, N. A., Anderson, A. K., Mayberg, H., Bean, J., McKeon, D., in Segal, Z. V. (2010). Minding one’s emotions: mindfulness training alters the neural expression of sadness. Emotion, 10(1), 25.

    • Graham, C. D., O'Hara, D. J., in Kemp, S. (2018). A case series of Acceptance and Commitment Therapy (ACT) for reducing symptom interference in functional neurological disorders. Clinical psychology & psychotherapy, 25(3), 489-496.

    • Gutkin, M., McLean, L., Brown, R., in Kanaan, R. A. (2021). Systematic review of psychotherapy for adults with functional neurological disorder. Journal of Neurology, Neurosurgery & Psychiatry, 92(1), 36-44.

    • Hayes, S. C., Luoma, J. B., Bond, F. W., Masuda, A., in Lillis, J. (2006). Acceptance and commitment therapy: Model, processes and outcomes. Behaviour research and therapy, 44(1), 1-25.