Gradivo
Funkcionalni napadi

Modeli razlage nastanka funkcionalnih napadov

Complete & Continue Next Lesson Learn More

Centralna ideja prvega modela je, da so funkcionalni napadi posledica procesa disociacije, kjer pride do psihološke razcepitve spominov in/ali duševnih funkcij od zavesti ter so tako močno podobni pojavom posttravmatskega podoživljanja. Funkcionalni napadi naj bi predstavljali senzomotorične prebliske, ki nastanejo, kadar disociativen material, ki je posledica preteklega travmatičnega dogodka, vdre v zavest, običajno kot odgovor na travmatični opomin iz okolja. Posameznik ga posledično napačno razlaga kot epileptični napad, saj pride zgolj do zavedanja fragmentov disociiranega materiala, njegove povezave s travmatičnim dogodkom-i pa niso prepoznane oz. ga je zmožen prepoznati, vendar ga bodisi ne želi bodisi ni zmožen artikulirati na način, ki se ne bi rezultiral v disociativnem napadu.

MODEL 1: Funkcionalni napadi so posledica aktivacije procesa disociacije

MODEL 2: Funkcionalni napadi so naučen biološki odziv

Funkcionalni napadi naj bi predstavljali akuten in močno avtomatiziran vedenjski odziv, kot posledico odziva na grožnjo in/ali alteracijo vzburjenja, katerega namen je zaščita organizma in regulacija vzburjenja na način vrnitve k homeostazi. Akutno vzburjenje naj bi tako vzdražilo disociativno stanje, ki ga karakterizirajo čustvena otopelost, depersonalizacija-derealizacija in drugi vidiki, ki so značilni za neepileptične napade. 

MODEL 3: Funkcionalni napadi so manifestacija čustvenih stisk

Funkcionalni napadi predstavljajo obrambni mehanizem, katerega funkcija je izražanje čustvene stiske. Neepileptični napadi tako bodisi predstavljajo fizične komponente emocionalnih stanj, ki jih posamezniki niso zmožni prepoznati bodisi jih napačno interpretirajo, ker nimajo razvite sposobnosti identificiranja in/ali poimenovanja svojih emocionalnih stanj (Več o tem).

MODEL 4: Funkcionalni napadi so posledica naučenega vedenja

Funkcionalni napadi predstavljajo habitualno vedenje, ki ga ohranja proces učenja s pogojevanjem (bodisi pozitivno bodisi negativno ojačevanje) ali pa ga ohranjajo intrinzične ali ekstrinzične prednosti (bodisi primarne bodisi sekundarne koristi). Funkcionalni napadi se lahko razvijejo tudi kot posledica modelnega učenja (član družine je imel ali ima epileptične napade).

Integrativni kognitivni model (iz ang. Integrative cognitive model; ICM)

Integrativni kognitivni model predpostavlja, da so opazovani in subjektivni elementi funkcionalnih napadov, posledica avtomatične izvršitve naučenih mentalnih reprezentacij napadov (t.i. oder napadov; iz angl. seizure scaffold), ki se izvršijo v kontekstu inhibitornih disfunkcij visokega nivoja kot posledica kroničnega stresa.

Oder napadov sestoji iz zaporedja zaznav in motoričnih aktivnosti. Le-te lahko oblikujejo:

  • Fizični simptomi (npr. disociacija, hiperventilacija, poškodba glave)

  • Inherentni refleksi, kot je zamrznitev (odziv simpatičnega živčevja)

  • Pridobljeno znanje in učenje s posnemanjem

Zaznave lahko sicer sprožijo senzorični vnosi, vendar so primarno ustvarjene na podlagi že obstoječih pričakovanj in posledično ne odražajo posameznikovega realnega notranjega ali zunanjega okolja. Oder napadov ni fiksen, vendar kljub temu razmeroma stabilen in spominja na pogojni odziv. 

Oder napadov lahko sproži vrsta notranjih in zunanjih dražljajev. Večinoma se sproži v odziv na povečano avtonomno vzburjenje, čeprav se lahko sproži tudi v njegovi odsotnosti, v odziv na relativno nevtralne emocionalne in kognitivne dražljaje. Posameznik ga doživlja kot neprostovoljnega, in se s tem namerno podredi disociaciji, ki je posledica funkcionalnega napada. Aktivna inhibicija je tako umaknjena, čeprav obstaja možnost, da jo posamezniki začno dojemati kot prostovoljno (Reuber in Brown, 2017). 

 

 Prednosti in slabosti modelov

(povzeto po Brown in Reuber, 2016)

  • Prednosti

    • Model pojasnjuje povečan nivo otroške travme pri pacientih s funkcionalnimi napadi in potrjuje klinično relevantnost travmatičnih dogodkov pri zdravljenju pacientov

    • Pojasnjuje zaznano 'neprostovoljnost' napadov, nenavadno motorično aktivnost in potencialno izgubo zavesti

    • Pojasnjuje povišane rezultate na vprašalnikih, ki merijo disociacijo kot lastnost.

    Omejitve

    • Veliko pacientov ne poroča o zgodovini potencialno travmatičnih dogodkov

    • Zgolj manjšina pacientov zadovoljuje kriterijem za PTSD

    • Mešani rezultati na vprašalnikih, ki merijo disociacijo kot lastnost; prav tako lahko obstajajo različni aspekti disociacije, ki jo ti vprašalniki ne merijo

    • Nekateri pacienti ne poročajo signifikantnih disociativnih prebliskov

    • Ugotovitve o sugestibilnosti so mešane

  • Prednosti

    • Pojasnjuje fenomenologijo in semiologijo napadov

    • Pojasnjuje, zakaj mnogi pacienti poročajo o avtonomni vzburjenosti brez eksplicitno navedene tesnobe (t.j. panika brez panike)

    • Panika brez panike se sklada z iktalno neresničnostjo in disociacijo pri pacientih s funkcionalnimi napadi

    • Lastnost disociacije je povišana pri pacientih s funkcionalnimi napadi

    Slabosti

    • Obstajajo velike intra- in interindividualne razlike med posamezniki, kar nakazuje, da ne morajo biti povsem stereotipen biološko utrjen fenomen

    • Panika brez panike ne pojasnjuje, zakaj pacienti zaznavajo napad kot neprostovoljen, izgubo zavesti, nenavadno motorično aktivnost ali neodzivnost.

    • Veliko funkcionalnih napadov se lahko pojavi tudi v odziv na nevtralne kognitivne in emocionalne dražljaje, v odsotnosti vzburjenja avtonomnega živčnega sistema.

  • Prednosti

    • Pojasnjuje diskrepanco med fizičnimi simptomi, ki nakazujejo na povečano vzburjenost in nizko eksplicitno tesnobo

    • Sklada se z rezultati nevroznanstvenih študij (izogibalno vedenje, deficiti v emocionalnem procesiranju in regulaciji, aleksitimija)

    Slabosti

    • Ne pojasnjuje semiologije in fenomenologije

    • Nevroznanstvene študije niso povsem skladne in imajo statistične pomanjkljivosti (npr. majhni vzorci, heterogenost populacije)

    • Veliko posameznikov zanika težave na emocionalnem področju

  • Prednosti

    • Pojasnjuje neodzivnost in motorično aktivnost pri nekaterih pacientih

    • Model potrjuje povečana prevalenca pacientov z diagnozo funkcionalnih napadov, ki so bili prej diagnosticirani tudi z epilepsijo

    • Pojasnjuje povezano med funkcionalnim napadi in preteklo poškodbo/bolezen/izgubo zavesti.

    Slabosti

    • Nakazuje na prostovoljno in namerno simulacijo

    • Ne pojasnjuje podobnosti v karakteristikah napadov med različnimi kulturami

    • Težko pojasnimo pojav simptomov

    • Izključno psihološki model

    • Primanjkuje mu anatomična oz. mehanistična razlaga

    • Funkcionalni napadi so rezultat disfunckije strukture in funkcionalne povezljivosti številnih možganskih omrežij, kar omogoča individualizacijo modela

    • Reuber, M., in Brown, R. J. (2017). Understanding psychogenic nonepileptic seizures—Phenomenology, semiology and the Integrative Cognitive Model. Seizure, 44, 199–205. doi:10.1016/j.seizure.2016.10.029

    • Brown, R. J., in Reuber, M. (2016). Psychological and psychiatric aspects of psychogenic non-epileptic seizures (PNES): A systematic review. Clinical Psychology Review, 45, 157–182. doi:10.1016/j.cpr.2016.01.003

    • Brown, R. J., in Reuber, M. (2016). Towards an integrative theory of psychogenic non-epileptic seizures (PNES). Clinical Psychology Review, 47, 55–70. doi:10.1016/j.cpr.2016.06.003