Psihološka perspektiva
Normalizacija psihološke obravnave
Kljub izjemnemu napredku zadnjega desetletja, se v javnosti psihološke obravnave še vedno držijo negativna prepričanja. Prav zaradi negativnih kolektivnih prepričanj, se lahko zgodi, da bodo pacienti s funkcionalno nevrološko motnjo zavračali kakršenkoli vpliv psiholoških dejavnikov ter, da bodo napotitev k psihologu dojeli kot nekaj negativnega, ob tem pa bodo doživljali občutja zavračanja ter neslišanosti.
Pomembno je, da se v fazah postavljanja diagnoze pojasni, da pri vseh pacientih ni mogoče odkriti psihološkega vzroka za nastop motnje, vendar je lahko kljub temu psihološka obravnava izjemno koristna, predvsem pri spopadanju s pridruženimi simptomi in/ali sprejemanju ter razumevanju diagnoze.
Edukacija o centralnem živčnem sistemu
Človeški živčni sistem je kompleksen sistem kontroliranja in koordiniranja telesnih procesov. Sestavljen je iz dveh vej:
Centralnega živčnega sistema
Perifernega živčnega sistema
Centralni živčni sistem je sestavljen iz možganov in hrbtenjače. Nadzoruje številne notranje procese, kot so dihanje, utripanje srca, telesna temperatura, izločanje hormonov in nevrotransmitorjev. Podobno nadzoruje tudi naše mišljenje, čustvovanje in gibanje.
Periferni živčni sistem predstavlja del živčnega sistema, ki se nahaja izven možganov in hrbtenjače.
Avtonomni živčni sistem je del perifernega živčnega sistema in se deli na:
Simpatični živčni sistem: imenujemo ga tudi sistem boja/bega/zamrznitve. Njegova naloga je aktivacija telesa. Na primer, ko nam preti nevarnost, se poveča srčni utrip, pospeši se dihanje, izločati se začne adrenalin, kar nam omogoča uspešen pobeg.
Parasimpatični živčni sistem: imenujemo ga tudi sistem počivanja in prebave. Aktivira se, ko smo v mirovanju. Skrbi za regeneracijo telesa.
Glavni namen avtonomnega živčnega sistema je ohranjanje homeostaze v telesu. Homeostaza se nanaša na relativno stabilno in uravnovešeno delovanje celotnega telesa.
Pacientom razložite, da je namen simpatičnega živčnega sistema aktivacija, ki ima svojo evolucijsko funkcijo. Če so se naši predniki v preteklosti srečali z medvedom, se je njihov simpatični živčni sistem odzval tako, da je karseda optimiziral njihov pobeg in povečal možnost preživetja. To se je zgodilo tako, da so se razširile pljučne žile, kar jim je olajšalo dihanje, pospešilo se je bitje srca, povečala se je moč v mišicah, hkrati pa so se ustavili vsi procesi v telesu (npr. prebava, regeneracija), ki niso pripomogli k pobegu. Težava je v tem, da naše telo ne loči med veliko grožnjo (npr. srečanje z medvedom) in majhno grožnjo (npr. vsakodnevni stresorji, kot je prometni zamašek) in se v obeh primerih odzove popolnoma enako. Glede na to, da življenje postaja vse bolj stresno, lahko akumulacija in doživljanje majhnih stresorjev skozi dan, vodi v kronično aktivacijo simpatičnega živčnega sistema.
Edukacija o povezavi uma in telesa
Centralni živčni sistem (možgani in hrbtenjača) in celotno telo sta ekstenzivno povezana med seboj. Pacientu s FNM predstavite nekaj vsakdanjih primerov, ki nakazujejo na povezanost uma in telesa.
Velikokrat pacienti s FNM zavračajo psihološke faktorje, ki prispevajo k vzdrževanju motnje in se osredotočajo zgolj na organske vzroke oz. fizične simptome.
Pojasnite jim, da ni smiselno ustvarjati dihotomijo med umom in telesom. Tudi posamezniki, ki imajo organske motnje, kot je npr. Parkinsonova bolezen, doživljajo psihološke stiske, ki so bodisi posledica bolezni bodisi odziv na bolezen. Najbolj optimalno zdravljenje je tako holistično, vključujoč fizične in psihološke simptome.
Edukacija o nevroplastičnosti
Nevroplastičnost se nanaša na sposobnost možganov, da se skozi celotno življenje spreminjajo in odzivajo na izkušnje iz okolja. Spremembe v možganih se lahko kažejo v razvoju novih nevronskih povezav oz. preoblikovanju že obstoječih. Pacientu pojasnite, da je to dobra novica, saj obstaja možnost preoblikovanja starih povezav, ki ohranjajo simptome FNM in oblikovanja novih povezav, ki ščitijo pred relapsi oz. poslabšanjem simptomov.
Edukacija o stresu
Pacientu pojasnite, da stres predstavlja fiziološki, psihološki in vedenjski odgovor na stresor, ki ga lahko definiramo kot vsak dogodek/predmet/osebo, ki zamaje naše ravnotežje. Obstajata pozitivni in negativni stres.
Fiziološki odziv na stresor se lahko kaže v potenju, tresenju rok, hitrejšemu srčnemu utripu, itd.
Psihološki odziv se nanaša na notranji proces doživljanja stresorja. Lahko doživljamo dvoje občutij, da stresor bodisi presega bodisi ne presega naši strategij in mehanizmov spopadanja s stresnimi situacijami. Tukaj lahko predstavite teorijo kognitivne evalvacije oz. interpretacije situacije (Lazarus in Folkman, 1984). Pojasnite, da ob doživljanju stresnega dogodka pride do dvostopenjska procesa, ki vodi v dva različna odziva:
Najprej posameznik oceni ali ga stresor ogroža. Če ga ne ogroža, se pojavi pozitivni stres in uspešno spopadanje s situacijo.
Če posameznika stresor ogroža, sledi druga ocena situacije. Posameznik se vpraša, če se lahko s situacijo spopade in, če ima zanjo na voljo dovolj resursov. Če oceni, da ima na voljo dovolj resursov za spopadanje s situacijo, bo stresor vrednotil kot pozitivni stres, nasprotno bo ob oceni primanjkljaja resursov in nezmožnosti spopada, stresor vrednotil kot negativni stres.
Pacientu pojasnimo, da je obvladovanje stresa vedno poskus ponovne interpretacije stresnega dogodka in, da lahko psihološka obravnava pripomore h krepitvi osebnih resursov in strategij obvladovanja stresa.
Edukacija o čustvih
Raziskave o FNM pogosto poročajo, da imajo nekateri pacienti težave s prepoznavanjem in izražanjem čustev. Določeni pacienti so celo diagnosticirani z aleksitimijo, ki označuje nespodobnost prepoznavanja in izražanja čustev pri sebi in pri drugih.
Na splošno lahko pacientom predstavite različna čustva, njihove mehanizme in strategije upravljanja z njimi. Objasnite razliko med občutkom, kot posledico električnih signalov v možganih, in čustvom oz. emocijo, kot posledico naše interpretacije in reakcije na te električne signale.
Pojasnite jim, da imamo dosti več nadzora nad našimi čustvi kot si mislimo. Ključ je, da se prenehamo identificirati s prehodnimi čustvenimi stanji. To lahko enostavno storimo z uporabo jezika:
“Danes sem zelo žalosten_a.” v “Danes občutim nekaj žalosti.”
Ko povemo prvi stavek, se z njim identificiramo. Postanemo žalost. Ko povemo drugi stavek, priznamo obstoj oz. gostovanje čustva v našem telesu (ali hiši, če uporabljamo metafore), vendar imamo moč, da ga odslovimo, ko nam ne služi več.
“Zaradi tebe sem se počutil_a …” v “Na to, kar si storila, sem se odzval_a…”
Ko povemo prvi stavek, damo drugi osebi vedeti, da je odgovorna za naša čustva in notranje doživljanje. Postavimo se v vlogo žrtve. Ko povemo drugi stavek, ozavestimo, da občutimo določeno čustvo, zaradi naše lastne interpretacije in ne osebe, ki je bila zgolj sprožilec. Postavimo se v vlogo, kjer prevzamemo odgovornost nad lastnim čustvenim stanjem, kar krepi našo čustveno inteligentnost.
Edukacija o funkcionalni nevrološki motnji
Pacientu s pomočjo metafor ali z enostavnim jezikom, pojasnite njegov podtip funkcionalne nevrološke motnje in pridružene simptome. Naslovite številna imena, s katerimi je bila motnja v preteklosti poimenovana:
Konverzijska motnja
Histerija
Psevdonapadi
Motnja ne-epileptičnega napada (NEAD)
Ne-epileptični napadi (NES)
Disociativni napadi
Motnja funkcionalnih nevroloških simptomov (FNSD)
Medicinsko nepojasnjeni nevrološki simptomi (MUNS)
Obrazložite, da FNM zajema celoten nevrološki sistem ter, da so simptomi lahko motorični, senzorični, kognitivni kot tudi lahko pacienti doživljajo napade. Pojasnite razliko med pacienti, ki simulirajo simptome in FNM ter naslovite stigmo, ki zajema motnjo.
Formulacija PC modela je lahko koristna, saj vključuje vse faktorje, ki sprožajo in vzdržujejo motnjo, s tem pa daje pacientu vpogled v dejavnike, ki jih lahko prične kontrolirati sam.
S pacientu lahko skupaj odkrivate tri vrste dejavnikov:
dejavniki tveganja
sprožilni dejavniki
vzdrževalni dejavniki
-
Cramer, S. C., Sur, M., Dobkin, B. H., O'Brien, C., Sanger, T. D., Trojanowski, J. Q., ... in Vinogradov, S. (2011). Harnessing neuroplasticity for clinical applications. Brain, 134(6), 1591-1609.
Lazarus, R. S. (1985). The psychology of stress and coping. Issues in mental health nursing, 7(1-4), 399-418.
van der Hulst, E. J. (2023). A Clinician’s Guide to Functional Neurological Disorder: A Practical Neuropsychological Approach. Routledge.
Ziegler, M. G. (2012). Psychological stress and the autonomic nervous system. In Primer on the autonomic nervous system (str.291-293). Academic press.